Program podeželja

V ponedeljek, 27. 8. 2018, ob 14. uri je na sejmu AGRA v Gornji Radgoni potekal zaključni dogodek v sklopu projekta Družinske kmetije – Temelj ekonomskega in socialnega razvoja podeželja, ki je imel poudarek na prihodnosti mladih kmetov. Projekt je izvedel Sindikat kmetov Slovenije v sodelovanju in s podporo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (Mreža za podeželje) ter Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije. Projekt je bil sofinanciran s strani Programa razvoja podeželja 2014–2020. Dogodek je bil zaključek projekta Družinske kmetije – Temelj ekonomskega in socialnega razvoja podeželja.

Projekt je potekal zadnjih šest mesecev in prinesel sklepno dejanje na sejmu AGRA. S projektom smo želeli opozoriti na dejstvo, da ne obstaja enotna definicija družinske kmetije, kar vodi k temu, da njen socialnogospodarski in formalnopravni položaj ni urejen. Nadalje smo želeli opozoriti tudi na dejstvo, da družinske kmetije obdelujejo podeželje, skrbijo za njegov videz, s čimer bistveno dodajajo k javnim dobrinam ter prinašajo veliko dodano vrednost okolju ter s tem bistveno razbremenjujejo javne službe, hkrati pa je ta doprinos s strani okolja in države popolnoma spregledan oziroma neovrednoten.

Na delovnopravnem področju se je kot izhodiščna izpostavila težava statusne neurejenosti kmetijskega gospodarstva, ki je organizirano kot kmetija. Ugotovili smo, da bi potrebovali posebno pravno obliko, ki bi tudi določala, kdo na družinski kmetiji in na kakšen način lahko sklepa pogodbe in ureja razmerja, ki so sicer v ostalih gospodarskih družbah točno določena. Družinske kmetije igrajo bistveno vlogo v pridelavi hrane za lokalno prebivalstvo, česar se vse premalo zavedamo. Lokalna pridelava hrane je bila v vsej zgodovini človeštva strateškega pomena, kar pa danes čedalje bolj izgublja pomen. Naš cilj mora biti delo na pomenu in spodbudi pridelave lokalne hrane, ki omogoča kratke dobavne poti, ki so ne le konkurenčna prednost, temveč omogočajo, da hrana vsebuje vsa potrebna hranila in minerale in s tem prispeva k zdravemu prehranjevanju lokalnega prebivalstva, posledično pa tudi k večjemu zdravju ljudi, ki je prioriteta in hkrati ena največjih dobrin prebivalstva. Na tem mestu pozivamo vse vpete inštitucije k večji zaščiti in spodbudi domačega kmeta.

Tekom projekta so se izpostavile številne regijske značilnosti, ki znova opozarjajo na dejstvo, da bi bile potrebne prilagoditve glede na razmere, ki so specifične za določen tip kmetovanja – gorske kmetije, ravninske kmetije itd. Razmišljati in ukrepati moramo široko in ponekod izredno specifično, da zaščitimo interese slovenskega kmeta in našo lokalno pridelavo ter s tem tudi slovensko prebivalstvo in njihov interes.

Zadnja okrogla miza je bila specifično usmerjena v prihodnost mladih kmetov in razvoj področja. Na okrogli mizi so se nam kot gostje pridružili Mag. Tanja Strniša z Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ga. Tatjana Čop – publicistka, Dr. Majda Černič Istenič – ruralna sociologinja in g. Gregor Ročnik – mladi kmet.

Mag. Strniša je poudarila, da Ministrstvo spodbuja mlade kmete z njim namenjenimi strategijami in ukrepi. Deloma se strinja, da je družinska kmetija v nekaterih pogledih še neurejena oziroma neopredeljena, hkrati pa opozarja, da marsikomu različna opredelitev v različnih situacijah pride prav. Meni, da bi bila potrebna bolj jasna oziroma bolj trdna opredelitev družinske kmetije, hkrati pa opozarja na odpor, ki se pri takih poskusih prikaže s strani nevladnih organizacij. Meni, da bi bilo treba na težave kmetijstva pogledati tudi bolj celostno in vprašanja reševati skupaj s preostalimi ministrstvi in prilagoditi na primer tudi davčno zakonodajo, kajti samo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ne more rešiti vseh neskladij in težav, ki se pri delovanju kmetij pojavljajo. Za prihodnost kmetijstva si na Ministrstvu prizadevajo z akcijskim načrtom, z 31. ukrepi ter drugimi spodbudami, ki jih ves čas razvijajo, prilagajajo in uresničujejo tudi v sodelovanju z ostalimi organizacijami.
 
Ga. Čop, ki je novinarka na kmetijskem področju, hkrati pa izhaja iz kmetije, je svetovala vsem udeleženim, da se skupaj ozrejo na primere dobrih praks v tujini in skušajo razviti uspešen model, ki bi bil prilagojen slovenskim razmeram. Ob tem se seveda zaveda, da bi morale stopiti skupaj vse stanovske organizacije, vključno z resornim ministrstvom in tudi nevladnimi organizacijami, ter na težave pogledati iz širšega zornega kota ter razviti model, ki bi bil ustrezen. Močno je poudarila moč komunikacije, ki bi morala biti prisotna že pred samim nastankom težav. Na regijski ravni poziva k organizaciji primerov dobrih praks za kmete, ki bi omogočale tudi drug uvid v delo in razvoj. Poziva tudi k podpori novih kmetov – ne mladih prevzemnikov, temveč novih kmetov, ki se želijo s kmetovanjem ukvarjati, vendar ne izhajajo iz tega okolja.
 
Dr. Černič Istenič je ena redkih oseb, ki se ukvarja z ruralno sociologijo, ki pri nas kot veda še ni toliko priznana in upoštevana kot v tujini. Pri odgovoru na vprašanje glede pomena družinskih kmetij je izpostavila, da je pomen tako velik, kot je velik ugled v družbi, ter kako so organizirani ostali vidiki, ki so pomembni – pravica do bolniške, varstvo itd. Opozarja, da se je življenje in okolje v zadnjih desetletjih precej spremenilo in s tem bi se morala spremeniti tudi socialno-delovna pomoč s strani inštitucij ter tudi sama organiziranost s strani kmetov. Pomembna je namreč družbena neizključenost kmeta, ki zboli ali se poškoduje, s čimer poziva na ustanovitev 'servisa', ki bi poskrbel za osebe, ki se v takih situacijah znajdejo.
 
G. Ročnik, ki je bil tudi mladi prevzemnik, je pohvalil ukrep Ministrstva, ki je bil namenjen mladim prevzemnikom, s čimer so omogočili prevzem veliko kmetij in njihov razvoj. Izpostavil je visoko kakovost slovenske hrane, ki je pri tujih kupcih izredno zaželena, in opozoril na problem nižanja cen, h kateremu pripomorejo tudi kmetje sami, ki eden drugemu znižujejo ceno. Izpostavil je dobro prakso, ki zajema njegovo kmetijo in kmetijo dveh ostalih kmetov iz njegove vasi. Pred nekaj leti so se namreč znašli v težkem položaju pri določanju cen in so stopili skupaj ter se povezali v nekakšno združenje, kjer si v začetku leta določijo delo in vsi pri vseh delajo vse. To jim omogoča boljši izkoristek časa, dela, strojev ter nenazadnje dopust, ki si ga lahko privoščijo vsi. Kmete je torej pozval k večjemu povezovanju in optimizaciji delovnih procesov, ki pa seveda mora temeljiti na dobrem razumevanju, poštenju in transparentnosti.
 
Osma in s tem tudi zadnja okrogla miza se je zaključila s sklepnimi mislimi, ki nam bodo pomagale projekt združiti v celoto in ga usmeriti k oblikovanju celostne strategije ureditve problematičnega področja družinskih kmetij.
Deli informacije na svojih socialnih omrežjih